Svet. Kot majhni deklici se mi je zdel tako ogromen in hkrati majhen. Prečudovito pisan in razigran. Igrišče za bitja vseh mogočih oblik, starosti in velikosti. Na vsakem kotičku se je skrival svet v svetu. Spraševala sem se, kako mravljica doživlja tisti majhen košček zemlje. Verjetno smo ljudje zanjo velikani in listje, ki pada na zemljo je za njih kot da bi zemljo zadevali meteorji. Kako je mravljica prišla sem, kako sem jaz prišla sem? Ali sem samo v tem telesu ali sem povsod?

Vse kar me je obdajalo, je kričalo po moji pozornosti in v meni zbujalo tisoč in eno vprašanje. Čarobnost, ki me je obdajala, me je velikokrat popeljala v nek popolnoma drug svet. Tu sem dobila odgovore na marsikatero vprašanje. Včasih mi je spregovoril glas, drugič sem stvari enostavno vedela, včasih pa je bilo kot da bi se znašla v neki drugi dimenziji, v nekem drugem telesu, v nekem drugem času…

Zvečer, ko sem se kot polhek zvila v klobčič in zavila v mehko, toplo odejo, so se moje utrujene veke počasi zaprle. Svet ni izginil, ampak je postal še lepši, zračnejši in bolj skrivnosten. Pojavil se je občutek raztegnjenosti in širine; kot da so se omejitve telesa razblinile. Poneslo me je skozi ključavnico male sobice, ki sem si jo delila z bratcem. Zagledala sem starša, ki še nista legla k počitku in že naslednji trenutek me je poneslo skozi streho v jasno nočno nebo. Kot da bi se svetovi menjali od noči do noči; nekateri bolj mračni, nekateri svetli in mirni, nekateri so kar prekipevali od različnih bitij, drugi so izgledali, kot da je vse živo  izumrlo.

Bolj ko sem odraščala, redkeje sem se ponoči vračala v te svetove in spomini so začeli bledeti. Vedenje, da je to nekaj popolnoma naravnega in resničnega, se je sprevrglo v notranji dvoboj. Dvoboj med vsakodnevnim sporočanjem sistema in vseh njegovih udeležencev ter med srcem, ki vsega tega ni razumelo in ni hotelo sprejeti. Hrepenela sem po popolni svobodi, ki sem jo doživljala v  tistih svetovih.

Nekaj let kasneje me je pot vodila v naravoslovne vode. Navdušenje nad genetiko in odkrivanje njenih skrivnosti mi je burilo domišljijo, zato sem se vpisala na biotehnologijo. Kmalu pa se je to navdušenje sprevrglo v zmedenost, jezo in razočaranje. S pridobivanjem znanja  na tem področju sem dojela, kako globoko smo posegli v naravo in v vse kar nas obdaja. Ukradli smo ji bistvo in poteptali njeno čarobnost. Vse procese smo razbili do navidezno najmanjših delcev in jih obravnavamo le iz mehanskega vidika, z namenom optimiziranja produktov in posledično trženja večjih količin denarja. Ko sem videla kako ravnamo z živalmi, rastlinami, gozdovi, naravo in nenazadnje tudi sami s seboj, me je strlo. Zdi se mi, da s tovrstnim načinom ne rešujemo problemov, ampak jih ustvarjamo še več. Misel, da sem samo biološko nepopoln stroj, se mi je zdela odvratna. V teh trenutkih se mi je tiho, vendar mogočno prikradel spomin na vse tiste prelepe svetove. Hrepenenje po tem ponovnem izkustvu me je vodilo v intenzivno raziskovanje ezoteričnih voda. Prebrala in pogledala sem vse kar mi je prišlo pod roke, obiskala pa sem tudi mnogo tečajev in predavanj na temo zdravljenja, osebnostne rasti in drugih tem, ki se ukvarjajo z vprašanji kdo smo in od kod smo prišli. Na vse te prejete odgovore pa sem mrzlično iskala potrditve v znanstvenih člankih. Bolj ko sem bila razpeta med dvema na videz popolnoma različnima svetovoma, bolj sem bila razklana v dno duše. Želja po razumevanju sebe in sveta, se je na neki točki sprevrgla v jezo in obup. Resno sem razmišljala o tem, da bi enostavno končala vse skupaj. Vseeno mi je bilo in ni me bilo strah smrti. Tako bi imela vsaj možnost okusiti resnico. Neke noči, ko je bilo vsega tega enostavno preveč, se je ta bolečina, ki sem jo trdno držala v sebi, sprostila. Zajel me je histeričen jok. V mehko blazino sem zakopala obraz in izkričala vse dvome, vso jezo in razočaranja, vsa pričakovanja. Ko sem dopustila, da je vse to odšlo, sem ostala prazna. V tem trenutku sem doživela nekaj kar bi lahko opisala kot razsvetljenje. Spet je bilo, kot da bi se premaknila v nek drug svet. Iz teme se je prikazala močna svetloba. In začel se je vrtiljak različnih čustev, doživljanj in pripetljajev. Bila sem zvezda, bila sem zemlja sama, bila sem veter ki razpihava oblake, mogočna skala, ki oblikuje površje zemlje in drevo, ki pronica skozi prst, se razvija, raste in  se poskuša dotakniti neba. Povezana z vsem kar obstaja, sem bila hkrati vse in nič. To se je zgodilo v trenutku, ki se ga ne da opisati niti skozi vso večnost. Milo sem zajokala, vendar tokrat zaradi miru in veselja, ki sem ga čutila. Spet sem se našla. Dojela sem, da ni nobene sile, ki bi bila nad menoj, niti pod menoj. Sem enako velik in pomemben delček mozaika. Večna sem. Velika in majhna, skrivnostna in preprosta. Popolna in svobodna.

Skozi leta, ki so sledila, sem korak za korakom odkrivala tančice skrivnosti delovanja zakonitosti osnovnega delčka iz katerega vsi izhajamo. Ne morem trditi, da poznam vse skrivnosti vesolja, vendar razumem delovanje naše biti in vem, da se lahko brez resnicoljubnostni, iskrenosti in avtentičnosti podimo za srečo v neskončnost, pa je ne bomo nikoli dosegli.

Kje se torej na tej poti nahaja Reconnection? Reconnection zajema vse tehnike, ki sem jih imela možnost preizkusiti in še več. Ne zdravi le telo in duha, ampak posega v vse nivoje naše biti. Poveže nas s samim bistvom in nas vrača v ravnovesje. Počasi ali hitro, odvisno koliko svobode si dopustimo, v nas prebuja speče potenciale v obliki notranjih uvidov, ljudi, ki nam prekrižajo pot, sprememb na telesni in psihološki ravni ipd. Izrazi se na način, ki je za nas najbolj primeren v danem trenutku in ni pogojen z omejitvami uma. Vedno ko imam priložnost uporabiti ponovno povezavo, me preseneti, saj je nihče ne doživlja popolnoma enako, učinki pa se razkrivajo po skorajda čudežnih poteh. Proces se odvija kot nekakšen ples s samim seboj, s sočlovekom in vesoljem. Preprost, brez omejitev, intuitiven in barvit v vseh mogočih občutjih in doživljajih.