Kot otrok sem se grozno bal teme. Ko sem se zvečer pripravljal k spancu, sem imel posebno rutino.  Skrbno in tesno sem se zavil v odejo. Še posebej sem bil pozoren, da sem prekril vse odprtinice, skozi katere bi lahko karkoli smuknilo v moje malo zaklonišče. V tišini noči sem  jasno slišal pospešeno bitje svojega srca. Moje težko dihanje je samo stopnjevalo napetost, ki sem jo čutil v ozračju. Čutil sem, da me nekdo opazuje. Nekaj je neslišno krožilo okoli mene, kot mačka okoli vrele kaše. Vzbujalo mi je strah, ki sem ga težko obvladoval. Včasih se je zdelo, kot da se samo poigrava z menoj, me preizkuša in se zlobno krohota. Velikokrat je kot nek sunkovit tok energije vstopilo vame in mi zasedlo vsak delček tkiva. Pretakalo se je po mojih žilah in poigravalo z mojimi možgani. Od strahu sem otrpnil. Moje zakrčeno telo je za nekaj trenutkov ostalo brez zraka. Bilo je kot da lebdim, sam, v nekem ogromnem praznem črnem prostoru. Daleč v daljavi se je tu in tam prikazala medla svetloba, vendar nisem mogel do nje. Tovrstni pripetljaj se je v otroštvu dogodil še velikokrat, nato pa je bilo nekega dne kot da bi nekdo prerezal film. Dolgo časa se ni zgodilo nič. Občutek, da me neka zla sila ves čas pozorno opazuje in proučuje pa je ostal. Kljub temu, da me strah ni zapustil, me je radovednost vlekla preko tančice, do navidezno nevidnih stvari, ki v svetu odraslih ne obstajajo.

Globoko v kosti pa se mi je zasidral še druge vrste strah. Strah pred zavrnitvijo, posmehom okolice in obsojanjem. Starši so mi privzgojili vzorec neiskrenosti. Vedno sem moral paziti, komu lahko kaj povem, da slučajno ne bom koga užalil, se komu zameril ali izustil kakšno sila pomembno ’skrivnost’, ki naj bi ostala le med najožjimi člani družine. To me je globoko zaznamovalo in omejevalo. Dragoceno energijo sem trošil za to, da sem si nadeval lepo izoblikovane, po meri narejene in barvite maske. Zdaj to, zdaj drugo, za posebne priložnosti spet tretjo. Bil sem igralec ”prve klase”. Na zunaj sem bil lep, odprt in priljubljen. Obremenjeval sem se z mnenji drugih ljudi, iskal potrditve pri njih in sovražil svoj odsev v ogledalu. Zame je bila definicija laganja družbeno koristno opravilo, pri katerem se resnica rahlo prikroji, tako da slučajno kateri od vpletenih ne trpijo.

Zapadel sem v cikel večine mojih sovrstnikov. Vrtel sem se v krogu alkohola, občasnega uživanja drog, lepih punc, ponočevanja do jutranjih ur in zapravljanja časa z nepomembnimi stvarmi. Študiral sem to, kar naj bi bilo dobičkonosno in kjer naj bi imel zagotovljeno službo. Ni pa me osrečevalo. Po nekaj letih mučnih poskusov plavanja med debelimi in zame dolgočasnimi bukvami, sem končno prekinil to kalvarijo. Zajahal sem val, ki se je sprožil v rosnih letih, ko sem s sestro in najboljšim prijateljem uganjal norčije pred in za kamero. Pripovedovanje zgodb skozi oči te male naprave,  me je vedno navduševalo. Tako sem prvič po dolgem času spet naredil majhen korak na poti do svojega srca.

Sestra je bila moje popolno nasprotje. S svojimi monologi o našem vplivu na okolje in človeštvo mi je kravžljala živce. Ob skupnih obedih sem bil ”prisiljen” poslušati o vseh mogočih temah, največ pa o prehrani. Z največjim užitkom sem jo dražil in ji pod nos molil sočen in masten kos dunajskega zrezka, medtem ko se je ona pasla na svoji zelenjavni mineštri. ”Poglej jo norico, čemu se odreka!”, sem si mislil. Takrat se še nisem zavedal, da je v meni posejala drobno seme. Potrpežljivo je čakalo na pravi trenutek, da vzkali. Ta se je zgodil, ko sem začel premišljevati kakšen želim dočakati starost. Želel bi si biti mladosten, močan, zdrav in z brezhibno napeto kožo, brez pomoči ostrih nevarnih predmetov. Postal sem pozoren na vse, o čemer je pripovedovala; kako zlorabljamo živali, kakšne  nevarne snovi se lahko skrivajo v žvečilnem gumiju, kako poteka predelava živil, predvsem živalskega izvora, kako onesnažujemo zemljo in naša telesa z izbiro prehrane in nenazadnje z vsem tem uničujemo lastno kreativnost in možnost srečnega, zdravega in izpolnjenega življenja. Sprva je bila samo misel, ki se je kaj kmalu sprevrgla v odločitev. Spremenil bom prehrano. Čez noč sem se odrekel živalskim produktom in prešel na vegansko presno prehrano. Odločil sem se, da obrnem list in začnem pisati novo poglavje v svojem življenju.

Ko sem se mesec kasneje pogledal v ogledalo, sem videl svojo shujšano različico. Zato ker sem zagrizen športnik, sem se tega najbolj bal. Številke na tehtnici so padale, prav tako mišična masa, kljub temu, da sem pojedel ogromne količine hrane. Koleščki v množganih so se vrteli dan in noč ter premlevali mnenja mojih prijateljev in znancev. Nekateri so me pomilovali, drugi z menoj sočustvovali, spet tretji pa le veselo norčevali, zato sem padel v depresijo. Občutek sem imel, da sem se dolžan vsem zagovarjati za svoja dejanja, občutke in želje. Na tej točki sem dosegel dno prepada. Ni bilo druge poti, kot da se poskušam sestaviti nazaj.

Dobro sem se zazrl v ljudi, ki so me obkrožali in proučil neugodne situacije, v katerih sem se pogosto znašel. V vsaki stvari, ki je v meni sprožila vrsto negativnih ali neprijetnih občutkov, sem začel prepoznavati vzorce in prepričanja, ki so mi krojila življenje. Pvič v življenju sem postal iskren, predvsem do samega sebe in posledično tudi do drugih. Tako nisem več tratil dragocene energije, ampak sem jo uporabil za stvari, ki so me veselile. Uvidel sem, da so prepričanja tista, ki oblikujejo fizično in psihično podobo človeka. Šele takrat, ko sem se nehal obremenjevati z mnenji drugih in se spravil sam s seboj, sem dopustil svojemu telesu, da se pozdravi in uravnovesi. Tehtnica je spet pokazala prave številke in mišice so bile sposobne opravljati funkcijo enako in še bolje kot prej.

Začel sem živeti iz srca. Na pot so mi čudežno začele prihajati točno tiste stvari, ki sem jih potreboval. Ljudje, ki niso bili iskreni in so se družili z menoj le zaradi lastnih koristi, so samodejno odšli iz mojega življenja, vstopili pa so drugi, ki so bolj resonirali z mojim spremenjenim pogledom na svet.

Skupaj z osebnostno preobrazbo se je prebudila radovednost iz otroških let; kaj se skriva onkraj tančice, ki jo človeška čutila in meritvene naprave ne morejo zaznati? Sestra in oče sta mi v preteklosti pri poškodbah, slabem počutju ali kakšni drugi težavi, velikokrat pomagala z raznimi energijskimi tehnikami. Stanje se je vedno izboljšalo ali celo popolnoma spremenilo. Začutil sem, da bi se rad tudi sam izobrazil na tem področju.

Ko je prišel v Slovenijo dr. Eric Pearl, sem se odločil, da se udeležim uvodnega predavanja The Reconnection. Ko sem sedel v nabito polni dvorani Cankarjevega doma, sem z navdušenjem poslušal Ericov govor. S svojo pristnostjo in avtentičnostjo me je popolnoma prevzel. Resoniral sem s tem, kar je sporočal svojim poslušalcem in začutil, da je to ena izmed stvari, ki si jo želim v življenju izkusiti in jo deliti z drugimi.

Ko sem v Beogradu na seminarju za izvajalca Ponovne povezave stopal po dvorani proti odru, kamor me je povabil dr. Eric Pearl, nisem niti slutil, kakšna izkušnja me čaka. Ulegel sem se na masažno mizo in se popolnoma prepustil trenutku in dr. Ericu Pearlu, ki je na meni demonstriral tehniko. Prvič v življenju sem energijo občutil tako intenzivno. Po vsem telesu sem čutil gomazenje. Vibracije so bile tako subtilne, vendar hkrati močne, da sem imel občutek lebdenja. Kmalu se je začelo moje telo nekontrolirano stresati pod  nehotenimi krči mišic po celem telesu. Preplavil me je občutek globokega miru in povezanosti z vsem kar obstaja. Ta dogodek me je osupnil. Metoda je izjemno preprosta, vendar izzove močnejši učinek kot katerakoli od zdravilnih tehnik, katere sem imel možnost izkusiti. Ugotovil sem, da me je verjetno prav zato tako privlačila. Najbolj preproste stvari skrivajo v sebi največ moči, saj nimajo omejitev, ki bi preprečile bistvu, da zasije v polnosti.